Pa je prišlo leto, ko so v šoli imeli teden smučanja. Moj sin sicer ne smuča, ampak sem vedela, da ne bo nobenih težav, da on ne bi šel smučat, ker je športnik po duši. Imeli pa smo ta problem, da so nam manjkali smučarski čevlji. Doma sem imela smuči, palice in čelado, smučarski čevlji pa so bili premajhni. Tako smo morali kupiti nove. 

Priznam, da mi strošek za nakup novih smučarskih čevljev ni bil vseš, ampak sem se zato morala odločiti, ker jih je sin enostavno potreboval. Ko sem v službi omenila, da moram kupiti nove smučarske čevlje, me je sodelavka vprašala, katero številko potrebujem in da je velika možnost, da jih ima ona, ker ima doma 3 sine in vsi imajo svojo smučarsko opremo. Ko sem povedala, da moj sin potrebuje številko 39 je rekla, da ima točno takšno številko tudi njen najmlajši sin in da jih tisti teden ne bo potreboval, ker gredo smučat drugi termin. 

Kako srečna sem bila, ker sem vedela, da sem prihranila kar nekaj denarja, ker bi sin tako in tako čevlje hitro prerasel. Lahko rečem, da so smučarski čevlji kar velik strošek, še posebej pri otrocih, ko jim še raste noga. Tako je moj sin imel celotno opremo in čas je bil, da gre smučat. Tisti teden je resnično užival in že nam je povedal po telefonu, da drugo leto želi ponovno smučati. Seveda sem bila vesela, kajti lepo je videti srečnega otroka na snegu. 

Tako smo naslednje leto šli smučat vsi skupaj kot družina, smučarski čevlji od sina pa so bili ponovno izposojeni, ampak tokrat od druge sodelavke. Kako je to lepo, ko si lahko med seboj pomagamo in tako prihranimo nekaj denarja. V prihodnosti, ko bo noga sina nehala rasti, pa bodo prišli na vrsto novi smučarski čevlji, ki jih bo lahko nosil več let. …